Protected: Kolesarji vzdržujemo XXX

This post is password protected. To view it please enter your password below:

Geslo:

Nagradna igra#3

Morda ste že opazili, da zadnje čase bolj malo objavljam. To je zato ker nimam časa. V tolažbo razpisujem nagradno igro.
Tokrat mešanica nagrade in Jeterbenka. Nagradno vprašanje: katere vrste je ptič na spodnjh slikah?
Nagrada je zložljiva! žagica. Žagica je seveda skrita. Kako priti do nje je pa drugi (boljši) del nagrade.

True Blood

Zadnje čase nimam ravno veliko časa, zato spet ena na hitrico. Podobno kot eden najboljših blogerjev na sceni (ne, ne Jonas) sem tudi jaz odkril slovenski kopipejst.

Brian Boitano

Da si sposodim uvod od Monty Phytonov; …. And now for something completely different:

Je bil komad predviden za moj naslednji filmski podvig, ampak je Tomo tako zaostril pogoje, da enostavno ne bo prostora. Pa da ne bo šlo 60 minut googlanja v nič:

http://en.wikipedia.org/wiki/What_Would_Brian_Boitano_Do

original
> ne najdem <

punk

techno

nemška

japonska

V precepu

Večkrat se znajdem v dilemi (ali se pravilno reče pred dilemo?). Bomo rekli kar v precepu, tujke pa pustili neveščim slovenskega jezika . Torej, večkrat se znajdem v precepu: pustiti tako kot je ali ne. Recimo v tem primeru:

Deblo je ravno prav visoko nad potko da ga za prmej ne moreš prepeljat z mx-om (presnete tujke!) če nisi ravno Dougie Lampkin. Torej ga pustim kot je.

Samo kaj ko je na levi ravno prava vrzel da se da čez zapeljat, ker pa se pogonsko kolo na gladkem deblu zavrti v prazno, imamo potem malo naprej en lep jarek, ki ga naredi en sam motorist v enem samem poizkusu.

Presneti precep.

Evo tole je pa šolski primer kjer bi bilo pametno deblo pustiti pri miru. Pa sem raje porabil 35 minut fitnesa (presnete tujke!) da sem ga umaknil.

Pir

Zdajle sedim za tipkovnico in pijem pivo. Po dolgem času. Pivo pijem samo ob posebnih priložnostih. Naprimer ko košarkaška reprezentanca izgubi v četrtfinalu SP. Ali ko nogometaši igrajo proti ZDA. Take, infarktne zadeve, ko se ne moreš umiriti drugače kot da spiješ en pir. Podobno me znervirata tudi Branko Grims ali Gregor Golobič, ampak zanju je dovolj da imam v rokah daljinca. Tudi če ga ima žena, že točno ve kaj mora narediti.

Super hardcore, awesome mountain biker dudes

Zadnjič sem linkal post od enga zelo skuliranga new age hipi 29″ rajderja. Ki na svojem blogu objavlja slikce rožic, kužke in včasih še kakšen mtb. Pač tipu je več do tistega skupnega vtisa ture in narave same in se ne obremenjuje s tehničnimi podrobnosmi. Oziroma sem to zmotno mislil. Njegove poste (bolj slike) gledam v t.i. scroll načinu, enega za drugim, komentarjev pa ne berem, ker jih je malo in so v glavnem v stilu keep up the good work, pa kakšne zasebne hecancije.

Tokrat sem pa prebral še komentarje. Điissssasss. Pa ni sam. Zadnje čase malo več berem mtbr in opažam porast takih in podobnih connoisseurjev. To so fantje nezadovoljni s traili, ki so vsi po vrsti prelahki zanje. In to morajo povedat celem svetu. Da se vidi kakšni majstri so.  Meni se zdi kar primerno imenovanje super hardcore, awesome mountain biker dudes. Na srečo (iz istega topica): When it comes to them messing with permanent trail closures, we are lucky that they are very resistant to getting off their bikes and actually doing manual labor.

Seveda jih imamo tudi pri nas, ampak se na žalost nimajo nad nikomer za jezit da jim delajo prelahke potke. Seveda to ne pomeni da se ne jezijo. Ali da nimajo možnosti na posreden način povedat kako so strašni. Kar se tega tiče so strašno iznajdljivi. Gredo tudi na asfalt in prehitijo kakšnega italjana na specjalki. Tolko da se ve.

Edit: imamo enega ki se jezi, samo on je res hardcore.

Pa še robantenje hipija na mtbr forumu (skoraj identično kot na blogu a daljše): http://forums.mtbr.com/showthread.php?t=650719

Jeterbenk

Iz otroštva mi je v glavi ostal kot eden najlepših, dan ko smo z vrtcem v gozdu iskali darila ki so jih skrile vzgojiteljice. Ne vem ob kakšnem prazniku je to bilo, v spominu imam zajčka, ampak glede na to da smo bili takrat še globoko v socializmu je bil najbrž dan OF ali kaj podobnega. Darila sploh nisem našel, vsaj spomnim se ne da bi ga, ampak vznemirjenje nad takim konceptom obdarovanja je bilo neverjetno. Darila, kar na prostem, pod vejo, za štorom, v drevesni duplini. Vov. Pa iskanje. Okoli jase sredi gozda v/na Drčevem Rutu. Že jasa ima pravljično lego. Vse naokoli gozd, sedi na vrhu hribčka, tako da skozi drevesa sije sonce. 2739. Kaj takega mora doživeti vsak otrok.

Slepa pega

Ko sem bil majhen, se mi zdi da je bila kampanja proti trganju gorskega cvetja na vrhuncu. Morda se je pač meni tako zdelo, ker sem bil mlad, dojemljiv in vedno v gorah. Kakorkoli, v življenju nisem utrgal niti ene  gorske cvetlice, se je pa ta prepoved vsaj pri meni zvlekla tudi na ostalo cvetje, tako da sem utrgal kakšno marjetico za 8. Marec in that’s it.  Ta o trganju gorskega cvetja je zdaj modrost vsidrana globoko v slovenskemu življu. Podobno kot tista da imajo volkswagni dober pleh.

Trma dela iz razumnih ljudi osle. Nekateri kolesarji nočejo nositi čelade. Nimajo nobenega pametnega razloga da je ne bi. Ampak je nočejo. Iz čiste trme. Ker njim pa ne bo nihče govoril kaj morajo nositi na svoji betici. Evo in zdaj nalašč ne nosijo čelade. Vsekakor so brezčeladni kolesarji izumirajoča vrsta, saj kmalu ne bodo imeli nobenega vzornika od katerega bi pobrali tako idejo. Kampanja je močna. Tamali imajo vsi čelade na kolesih. Tistih nekaj kolesarjev filozofov ki znajo misliti s svojo glavo in ki bi lahko sami prišli do tega da nočejo nosit čelade lahko razdelimo na dva dela. Večji del itak želi čimbolje zaščitit svojo glavo in jo bodo nosili, drugi del ima na glavi alu folijo.

Psiha nam marsikdaj dela stvari mnogo težje kot bi lahko bile. Npr. Franja. Zakaj je Franja za večino udeležencev tako svinjsko težka? Zato ker na vsak način želimo držat zavetrje v svoji skupini. Za nič na svetu ne bomo spustili. Tudi če je treba sekati nepregleden ovinek. Tudi če potem na cilju umremo! Pa tukaj ne bi rekel da je posredi trma. Enostavno nam psiha natakne plašnice. Morda je to evolucijska pridobitev. Ko se je treba osredotočiti na cilj in ne razmišljati. Samo gasa.

Nekaj podobnega se dogaja tudi gorskim kolesarjem. Se zapelje po poti ki je prestrma. Ne prestrma da se ne bi dalo peljat, ampak prestrma da ne bi blokiral z zadnjim kolesom (t.i. skidfest). In seveda mu psiha ne pusti da bi sestopil s kolesa in šel peš. Ne to pa ne. To ni vprašanje ponosa na tehniko (in ostalo) med nogami. Niti ne vprašanje trme. Enostavno je opcija sestopa ravno v slepi pegi. Mogoče če bi se nekako ta mem uspelo injicirati v gorskokolesarsko populacijo.

Segway

Ko sem bil še majhen, sva z bratom zime preživela pred blokom in besno zidala bunkerje iz snega. Seveda je bila glavna zabava v tem da se je gradilo. Notri itak nisi imel kaj početi. Sem in tja si šel samo preverit če gabariti štimajo. Potem pa spet ojačitve svoda.
Čisto vsak teden so nama bunkerje podrli lokalni mulci. Banda pokvarjena. Še zdaj me malo pri srcu stisne. O krivica, o svinjarija. Če se; čeprav težko, ker moški smo pač malo večji in veliko bolj kosmati otroci z več denarja; potrudim pogledat nazaj z odrasle perspektive, kost benefit analiza pokaže, da sem jaz užival cel teden ko sem bunker gradil in se en dan sekiral zaradi delinkventov v nastajanju. Oni drugi so imeli 5 minut užitka ko so rušili, kaj so delali med tednom, pa ne bi vedel. Najbrž so sedeli pred televizijo in se poneumljali z neumnim programom. Interneta še ni bilo.