nihon teien/karesansui

Zadnjič sem po treh dneh intenzivnega kolesarjenja, lahko si drznem reči celo treninga (letel je ko svina – dokažite mi nasprotno brez prič), moral vstati ob treh zjutraj in sem bil še naslednji dan čisto skrokan. Tako mi ni pasalo na kolo ampak sem šel prvič letos pogledat mojo potko. Namesto regeneracijske vožnje. S seboj sem imel tudi nove grablje iz hoferja za 4 €.

Kako sem jo spucal. U nulo. Tako lepa je, da skoraj nisem mogel hodit po njej, da je ne bi umazal. Potem se je še spustila nad gozd nizka oblačnost in je bila vidljivost samo še nekih sto metrov. Počutil sem se kot v kakšni reportaži mtbr o novi kaledoniji al kaj je že rojstni kraj nortšora. Kamorkoli sem pogledal je bilo photoshopano.
Da vse skupaj ni bilo preveč pocukrano, so potko našli motoristi. Ne, ne bom se razburjal nad kanali, ki so jih zrili. Zen si bom sposodil od fiksterjev. AmMm…Mm. Enostavno mi je škoda mojih živcev. Si bom poizkusil predstavljati, da so to naredile divje svinje. Saj svinje razrijejo še bolj. Ane. AmMmMm.
Zakaj sem se sploh do zdaj sekiral zaradi tega? Saj živali so nekatere še hujše. Če vidiš na planinski poti gamsji bobek se ti zdi to čisto naravno, če pa vidiš človeški iztrebek – to pa vsakogar razpizdi.
Opazil sem da jim ne pašejo (ne, ne mislim na svinje) zelo zaprti ovinki, tam raje potegnejo bližnjico kar naravnost, pa tudi to, da sledi ni bilo naprej od dveh debel, ki ležita čez pot.