Rože

Echinacea paradoxa – bližnja sorodnica ameriškega slamnika. V severni Ameriki od koder prihaja, ji pravijo yellow coneflower, kar bi lahko prevedli kot rumena storžasta roža.

Orjaška zlata rozga

 

5 minut

Specialized trdi da je njihovo novo kolo venge shmenge v kombinaciji s čelado, obleko in čevlji 5 minut hitrejše od precej uglednega lanskoletnega modela z lanskoletno čelado in ostalim šitom. Matr delajo slabe izdelke (no vsaj do lani :) ). Prejšnji stavek lahko tudi drugače beremo, veliki S trdi, da so vsi, ki so kupili njihove izdelke lani – bedaki. Da ne govorimo o predlanskih.

Ampak, okej, pustimo marketing, očitno ga obvladajo, očitno jaz nimam pojma, gremo na srednj, brb… osnovnošolsko matematiko in fiziko, kar obvladam.

plaza

10 let za časom se še jaz poizkušam v bloganju s plaže.
Vključno s fotografijo, ampak brez dejanske vsebine. Če ne bo preveč zamudno, morda naslednjič z vsebino aka oc.

Zakaj berem bloge 11 – posebna testna edicija

nsmb, kako stvari stoje v svetu testov:
preberi vse, tole je samo za prigrizek:
Negativity?
No one likes a whiner, especially the mountain bike industry. So what happens when you find something less than exemplary about a product you are testing? There’s a few options:
1. Compliment sandwich
So you found something that grinds your gears about the bike but you don’t want to be the squeaky link (squeaky links don’t get the oil, they get ignored, put in the corner, or chopped). Remember that although you tell your mother that you’re a real, big boy journalist, deep down you know you’re just here to lube the industry, so wrap the less-than-glowing parts of your review between or around some really effusive positives. Example: if you don’t like the handling/ suspension/ the build quality/ parts spec, then just quickly gloss over that fact with a cursory mention, then cover your tracks with an Although, But, or However. “I thought the tire choice was less than ideal for the trails we used on our test track BUT the attention to detail of BRAND-X to spec a silver-coloured bottle cage on production models was an inspired decision that shows they really get it.”

Gozdarji

Vsakič ko gozdarji gospodarijo po gozdu, pravega mauntnbajkerja stisne pri srcu. Ne vem zakaj, ampak imajo prav klinično željo riti vlake po obstoječih potkah. 0kej, saj nekako je jasno, potke so nastale na mestu starih vlak. Po gozdu se gospodari na 20-30 let, vmes pa vlake počivajo. Po kakih 5 letih, ko se vlaka malo zaraste in posuje, nastane prav luštna potka – če se jo uporablja. In jo imamo še preostalih 15-25 let, dokler se ne ponovi nov cikel.

Na žalost so vlake vsako leto širše, pač zaradi čedalje večjih traktorjev ki zmorejo čedalje večje naklone. Zato so vlake tudi bolj strme in iz strmih vlak nastane po petih letih namesto ozke potke globok, grd jarek. Saj konec koncev, razumem, treba je delati, čim hitreje, učinkovito, … in recimo da je to to. Za vse bolj zmogljive mobilne gozdarske žičnice, ki omogočajo izvlek kar z gozdne ceste pa … še niso slišali, nimajo denarja zanje ali pač v redkih primerih konfiguracije terena ne delujejo.

Sem pa zadnjič naletel na nekaj neverjetnega. Gozdarji so zrili pobočje preko katerega vodi pot na lokalno “Šmarno Goro”, vlako po kateri gre del poti so spremenili v pol metra globoko blatno kopel. In kar naenkrat se je ob vlaki shodila nova potka :) Saj vem, ko se bo vlaka posušila, se bo večina romarjev preselila nazaj nanjo, potka bi se itak čez par mesecev take frekvence začela podirati, ampak nek svetel trenutek v tej bedi pospravljanja po lanskem žledolomu je treba uživat do zadnje kapljice in mu ne preveč gledat v zobe.

Če iz tega potegnem kao modrost: če delaš novo pot, je pametno če teče ob novi gozdni cesti, par deset metrov stran. Tako ima praktično zagotovljen mir pred gozdarji za naslednjih več 100 let.

kolesa in poleti

Kolesarjenje in poleti imajo presenetljivo veliko skupnega ali pač presenetljivo skoraj nič, če smo picajzlasti.
Namreč oboji so skoraj povsem odvisni od aerodinamike. Kolesarji stremijo k čim manjšemu zračnemu uporu, letalci pa k čim večjemu. Pa podelajmo pomembne fizikalne količine ki nam/jim grenijo življenje, povzeto po prispevku na blogu inrng.

Nadmorska višina: z nadmorsko višino se gostota zraka manjša, gostota zraka pa je neposredno povezana s silo zračnega upora ρ ∝ F. Za kolesarja ki postavlja rekord v vožnji na eno uro je zato pomembno da se rekord postavlja čim višje, npr. v Mexico City-u, za letalce pa je najbolje da skačejo ob morju, saj je tam sila zračnega upora ki se upira navpični sili gravitacije največja. Razlika v zračnem uporu med 200 in 1000 m.n.m.v. je približno 10% (wikipedia.org/Density of air#Altitude)

Temperatura: podobno je s temperaturo, bolj kot je zrak hladen, večja je njegova gostota, zato je za letalca najbolje da leti v čimbolj mrzlem zraku, kolesar pa se odpravi podirat rekord v popoldanski vročini. Pri kolesarjenju je treba vzeti v zakup da vročina in redek zrak začneta zmanjševati telesne sposobnosti,  medtem ko za letalce ni nekih velikih problemov. Seveda je veliko odvisno od posameznika in priprave na take razmere. Razlika v zračnem uporu med 20C in 0°C je 7% (wikipedia.org/Density of air#Temperature)

Vlažnost zraka: tudi ta vpliva na gostoto zraka, bolj ko je zrak zasičen z vlago, bolj je redek. Absolutna vlažnost je odvisna tudi od temperature zraka, bolj ko je zrak hladen, manj vode lahko sprejme.  Torej v hladnejšem zraku je manj vlage, tudi če je relativna vlažnost 100%.

Veter: Vsak ki je kdaj na kolesu vozil v veter, ve kako velik vpliv ima na kolesarjenje, enako velja za polete, rekord ponavadi pade, ko letalec v zadnji fazi leta dobi rahel veter pod smuči. V vožnji po velodromu se pokaže še en zanimiv fenomen, po kakih 20 minutah vožnje začne zrak v dvorani krožiti v isti smeri kot kolesar, saj je kolesar kot kuhalnica v veliki posodi zraka ki je velodrom. Skratka če si na ovalu, se splača da je ta zaprt, čim manjši in čimbolj okrogel – oblika steze na velodromu ni fiksno določena.

Letalnica v Vikersundu leži na nadmorski višini 200m, planiška velikanka pa na 1000m, to znese 10% prednosti za Vikersund, poleg tega je v Vikersundu bolj hladno, recimo 0°C, medtem ko je v Planici kadar posije sonček spomladanskih 20°C, še 7% prednosti za Vikersund. Vlažnost po vsej verjetnosti prinese še kakšen % prednosti za Vikersund. Kako je torej možno, da Planica kljub temu z lahkoto parira? Odgovor je v zgoraj omenjenem soncu. Ko posije na letalnico – in obrnjena je ravno prav da jo obsije z vso močjo, se začne po doskočišču dvigovati veter vzgornik, ki letalca varno odnese v poden.

Še za konec, zakaj je Planica izgubila rekord? Zato ker je FIS spremenila pravila in dvignila dovoljeno višinsko razliko med mizo in doskočiščem. (če se ne motim iz 110 na 115m). Vikersund je dobil svoj prvi rekord po dolgem času ravno na ta račun, po dveh letih pa je sedaj tudi planiška letalnica povečana po novih pravilih. Voooo – hoooo :)

AM my ass :)

Naletel sem na star intervju z repack riderjem in tole moram c/p:
I can’t see any philosophical difference between “all mountain” and “cross-country”
http://www.retrobike.co.uk/20-questions/20-questions-with-charlie-kelly/