Scanuppia iz Bessenella

začetek klanca

English version of the article

Molto importante

Geta load of this: it’s illegal for a cop in Amsterdam to search, … pardon, sem ravno pisal v angleško verzijo. Scanuppia je po novem prepovedana za kolesarje. In to ne tako kot pri nas, da se pač pelješ mimo znaka in nikomu ništa. Dva moja prijatelja sta to poizkusila letos poleti, pa so se policaji pripeljali za njima in ju obrnili nazaj. Na srečo samo z ustnim opozorilom. Edina možnost da premagaš najtežji klanec na svetu je sedaj samo enkrat na leto: www.scanuppiaday.it. Letos je bil 25.4.2010.


picasaweb.google.com/…/ScanuppiaDay

http://trentinocorrierealpi.gelocal.it/…/besenello-scanuppia-day-tagliato

http://translate.google.com/…/Besenello Scanuppia Day cut

Uvod

Kateri klanec je najhujši? Tisti z največ višinci? Tisti ki je v povprečju najbolj strm? Ki ima najbolj strm odsek? Kateri klanec je najhujši v Sloveniji, Vršič, Kum, Sveta Gora, morda Jelenov klanec? Take in podobne razprave se vedno vodijo med kolesarji. Na strani salite.ch, pa so sestavili zapleteno formulo, ki upošteva vse te faktorje in še kakšnega zraven; tole je link: www.salite.ch/struttura/indice_diff_en.asp. Imajo bazo vzponov, ki jih trenutno vsebuje več kot 8000. Med njimi ima najvišjo oceno vzpon na Scanuppio iz Besenella. In ravno v tega sem se potem seveda zapičil, da ga pa enkrat moram odpeljat. In sem šel gledat kje sploh je Besenello. Saj ni daleč, sem ugotovil. Piškavih 350 km od slovenske meje, malo nad Verono, v ledeniški dolini ki povezuje Verono in Trento. Nad dolino se dviguje Scanuppia, planota v navednicah, saj ni planota v pravem smislu, je prej nagnjeno pobočje s pašniki in v spodnjem delu z množico vikendov. Vrhnji del je celo zaščiteno območje, nekakšen naravni rezervat.

Kje hudiča je klanec

Med pripravami na Scanuppio sem si prebral tud nekaj opisov klanca, ki sem jih našel na internetu. Vsi so imeli eno resno pomankljivost. Noben ni natančno opisal, kako se pride do klanca. Kakšna malomarnost. Cesta je namreč izredno dobro skrita, kar je precej razumljivo, glede na to, da bi povprečnega voznika v povprečnem avtu čakala žalostna usoda. Neki nizozemec je celo napisal, da je to cesta, po katerem se vozijo v glavnem člani lokalnega 4×4 kluba. Očitno so v ta klub včlanjeni sami družinski očetje s pandami 4×4, ki imajo poleg tega tudi vikend pod Scanuppio. No resno, cesta je narejena in vzdrževana zaradi vikendašev, ki jih je zgoraj kar precej. Ljubljančani z vikendi pod Krvavcem se lahko pred temi “norci” kar skrijejo.

Kako priti do klanca. Ko boste prišli v Besenello (izg. Bezenelo, so me domačini in okolišani vedno popravili), poiščite kamnolom, ki se skriva v soteski nad Bessenellom. Iz Bessenella se pride do kamnoloma po praktično vsaki cesti, ki vodi navzgor. Razen po tisti, ki vodi do gradu Beseno. Pred kamnolomom cesta zavije levo čez most, kjer se pojavi famozni znak 45%, ki je za razliko od slovenskih cest, realen!

Klanec

Takoj preventivno prestavim v najlažjo prestavo na mojem zvestem gorcu, 22-34. Betonska cesta se začne neutrudno vzpenjati (pozor, od tukaj naprej bom natrosil polno puhlih enovrstičnic). Primerno strmini, so ob cesti postavili tudi znake za križev pot. Na vsakih 50 morda 100 metrov eden. Ko se vzpenjam, gledam na številke in si poizkušam v spomin priklicati, koliko je postaj križevega pota. Sem že na štirinajstici, to najbrž pomeni, da je trpljenja konec. Ob cesti je v skalo vklesana majhna polička, notri so trije stoli, očitno za romarje, ki jim je uspelo priti do končne postojanke. Cesta pa se je zdaj šele začela zares strmo dvigati. Poteka v skalnati steni ki je podobna slovenski smeri v triglavski severni steni. No morda rahlo pretiravam. Pogled v dolino je že tak.

Fotografije enostavno ne morejo prikazati te strmine. Položaj na kolesu je milo rečeno nenavaden, težišče nekako na pamet, izkušenj iz 30+% klancev nimam, lovim med sprednje in zadnje kolo. Beton na srečo nudi odličen oprijem, peska razen ob robovih ni. Pridem do res smešno strmega ovinka, če bi hotel, bi tukaj izmeril precej več kot 45%. Poizkusim s cikcakanjem. Ne uspeva najbolje. Tehnika, ki na Vršiču deluje, tukaj ne. Res je, da naklon zmanjšaš, ampak se takoj zaletiš v rob ceste s peskom, kar na eni strani pomeni prepad, na drugi skalnato steno. Obrat je naj… od vsega. Ko obrnem, mi začne dvigovati kolo, nagnem se naprej, pri pulzu, ki mu manjkata še dva utripa do maksimuma, še bolj pritisnem pedala in se rešim iz ovinka. Na srečo je ob strani ceste prostorček za klopico. Srce mi nabija v ritmu, ki ga teoretično ne bi smel doseči, tako da se mi ni težko odločiti za pet minut počitka. Gledam naprej. Težje kot tole ne more biti. Pa je. Namesto da bi cesta po ovinku nadaljevala v levo, takoj zavije nazaj na desno. To niso serpentine, to so čisto običajni ovinki, torej vzdržujejo strmino ravnih delov ceste. Gledam na pulz, pa ne vidim do števca, oči ne morem izostriti na tako majhno podrobnost. No, potem itak vem koliko kaže. Maksimum. Za sabo zaslišim rohnenje pande 4×4. Prva prestava, obrati na maksimumu, kot jaz. Pomaknem se k ograji in se primem zanjo. Čakam. Prijazni voznik se dere ven iz avtomobila. Nič ne razumem. Zaderem se “kome?” in on še enkrat ponovi, razumem samo voda, 2, 3, torej sklepam da čez dve ali tri dolžinske enote pridem do vode. Super. Počasi nadaljujem naprej, vozim od levega do desnega roba ceste, pazim na pesek, zdaj že obvladam ovinke, vse ovinkarjenje je bolj za psiho, v resnici ni nič lažje kot če bi šel naravnost, pa vseeno nadaljujem v takem stilu. Kadenca sploh ni tako nizka, normalno, 22-34 je res smešno lahka prestava. Po dvesto metrih voda. Pa klopice, kakšno olajšanje. Še pet minut počitka, pulz je spet v normali. Zdi se mi, da je strmina malenkost manjša. Ko se zapodim vanjo, jo peljem brez problema. Super mi gre, deset sekund, potem noge spet postanejo težke, vendar vem, da sem že blizu skalnega roba, kjer bo cesta malo bolj položna. Že vidim konec skal. Ker vem, da me čaka lažji del ceste se brez problemov pripeljem do ovinka. Res je manj strmo, vendar še vseeno za prvo prestavo. Cesta je tako strma, da ga ne poznam klanca v sloveniji, ki bi bil podoben temu odseku. Peljem se mimo kapelice. Začenjajo se vikendi, na ovinku je nekakšen rov, morda ostanek kakšne vojaške naprave? Ali bodoča vinska klet pod vikendom, morda oboje. Še petnajst minut časa imam.

Klanec se vzpenja, oznaka kaže 970 metrov nad morjem, Besenello ima cca 160, se pravi 800 višincev sem že naredil. Še en res strm odsek, beton je položen naravnost na živo skalo, par centimetrov. Kako da ne razpoka? Pri nas bi že nastale udarne jame, tukaj pa nič. Dilatacij ne delajo, na vsakih 6 metrov, kot v učbeniku, razpoka, vendar čisto majhna. To mora biti nekakšen specialen italjanski beton za butaste klance. Beton se konča, spet oznaka za prepoved vožnje. Začne se makedam, smešno položen. Sprašujem se zakaj se vozim po taki položnici. Graf kaže 18%, ne morem verjeti, ta makedam se mi zdi 10%.

Kličem mojo, ki me čaka spodaj v avtu. Ura za katero sva se zmenila je mimo. Pravi, da se okrog avta zbirajo čudni italjani. Pridi dol in me reši. Obrnem, diski se že obrestujejo. Z v-brejki bi najbrž že moral pešačiti. Vmes se še vseeno ustavim, olje se segreva, čutim na ročkah zavor. Pokličem kako je z italjani, nobenega več ni, zgleda da so šli k maši. Parkirala sva namreč na parkirišču ob cerkvi.

Ker imam zdaj še nekaj časa, se ustavim na vsake sto metrov in slikam. Celo samosprožilec uporabim. Že ko pogledam sliko na digitalcu, vem, da se strmina ne bo videla. Škoda. Poskušam v izrez slike dobiti še dolino, morda se bo tako najbolj občutilo, kako strmo je. Pri spustu mi na betonu odnaša zadnje kolo. Tako je strmo, da je vsa moja teža na prednjem kolesu. Nagnem se bolj nazaj, čeprav mi moji instinkti govorijo da to ni pametno. No zdaj je malo bolje. Sem že pri zadnj postaji križevega pota, slikam še vhodno tablo 45%. Moja me spet kliče. Čez minuto sem pri avtu. Smeje se mi kot že dolgo ne. Res imam občutek, da sem naredil nekaj, česar se bom še dolgo spominjal.

Predzgodba

Ker smo moški moški in vse vemo, sploh kar se tiče avtomobilov in zemljevidov, seveda nisem nobenega spraševal, kje se pride na Scanuppio. V soboto zvečer, ko sva prišla v Besenello, sva se odpeljala na grad Beseno, in na tisti cesti sem videl betonski odcep. Hudičevo strm. To bo to, sem si mislil. Naslednje jutro parkirava avto, moja se potopi v knjigo, jaz pa navalim v klanec. Po 50 metrih se beton neha. Začne se makedam, strm, strmejši kot je cesta na Besenello. In vozijo ga, se vidijo sveže kolesnice. Če v Besenellu obstaja klub 4×4, potem se mojstri vozijo po tej cesti. Preklinjam nizozemca, ki je opisoval cesto. Kako je mogel izpustiti to “nepomembno” podrobnost, da cesta vmes ni betonirana. Presneti nizozemec, kaj pa on ve, saj pred Scanuppio v življenju še ni videl klanca. Rinem naprej. V vsakem drugem primeru bi se obrnil, ampak misel na to, da sem se peljal 500 km v eno stran zaradi klanca, me sili, da vztrajam. Naredil sem že 1000 višincev, od tega 100 na kolesu, ostalo ob njem, ko se odpre pogled na sosednje pobočje. Vidi se cel spodnj del ceste, ki sem jo iskal. Natanko isti kot na sliki Maurizia Defloriana na spletni strani salite.ch. Rahlo kolnem, saj po planinskih pravilih nad 1000 m.n.m.v lahko. No vsaj ena dobra stran, poslikam cesto, zdaj imam hq slike in ne tisto zrnato od prej. Pokličem mojo in povem, da sem zgrešil. Se ne sekira preveč. Pridem dol, moja se že pripravlja, da se odpeljeva. Komaj jo prepričam, da bi pa vseeno še malo pogledal kje se gre po pravi poti. Nekako se zmeniva za 1 uro vzpona, potem se vračam.

Nadaljevanje

Zdaj sem opremljen z vsemi možnimi zemljevidi, poznam pot, poznam klanec. Ima me, da bi naslednjič zvozil klanec brez ustavljanja. Morda bi mi uspelo že tokrat, pa je bilo “treba” prej narediti letalski posnetek klanca. Nad Scanuppio se dviguje 2060 m visoki Cornetto in na njega vodi pot. Morda bi se jo dalo peljati z gorcem? Pa potem po smučišču navzdol v Folgario in v dolino mimo gradu Beseno. Morda že letos? Če bo moja za.

picasaweb.google.com/ZigaK13/Scanuppia

višinski profil

seznam najtežjih vzponov

kml, gpx fajli ceste

http://italiancyclingjournal.blogspot.com/2009/09/sick-thing-scanuppia-malga-palazzo-from.html

http://www.geocaching.com/seek/cache_details.aspx?guid=a6a4f383-3b6f-48a1-830c-a53a6f67d752

Ideja za spust:

www.ruotalpina.it

picasaweb.google.com/paglia1964/Scanuppia

Advertisements

One thought on “Scanuppia iz Bessenella

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s