Visoki Kurji Vrh

V soboto sva se s Herosom dogovarjala da greva končno enkrat skupaj turno smučat. Se dogovarjava že več kot eno leto. No potem je pa spet udarilo z ženine strani, pa ni bilo nič. Pa sem šel sam.
V načrtu sem imel, da se počasi povzpnem na Mojstrovico, kar po makadamu, da bo vse v stilu baze: dolgo in počasi. Potem prečenje na VKV in spust proti Bašci, spet nazaj na VKV in po cesti nazaj dol v Belco. Spust v Bašco čimvečkrat ponoviti.
Zjutraj ob 7:00 sem parkiral na začetku gozdne ceste pred Belco in se odpravil proti Mojstrovici. Pa me je še pred tunelom premamila lovska potka, ki je vodila naravnost gor proti Barakarjevem rovtu, in še shojena je bila. V Barakarjevem Rovtu so se stopinje izgubile, dve sledi sta še vodili levo po pobočju direktno na Lešnikov rovt in najbrž naprej na Vretov Vrh. Meni je pa v spominu ostal opis Stanka Klinarja, da se je treba držati desne strani Vršnega grabna, češ da je tam pot boljša. In sem vztrajal na poti, dokler ni prečila precej zoprne grape, kjer sem jo dokončno izgubil. Ko zdaj gledam zemljevid, vidim da gre pot še naprej malo nad dnom grape, jaz pa sem šel naravnost po pobočju navzgor. Sem mislil da grem proti VKV, v resnici pa sem zgrešil za 90° in sem se vzpenjal proti Jurčkovi Peči. Ko sem prišel na vrh, se mi je odprl greben na zahod, ki pelje prav na VKV. Sledilo je čudovito grebensko prečenje. Po grebenu najbrž poteka pot, saj sem na vsake toliko opazil porezane veje. Sneg se je spremijal iz “betona” v pršič, spihanec, nekje je bil tako moker da so se mi delale cokle in vse skupaj se je spreminjalo na par metrov.
Na vrh VKV sem prišel ob 13:30 in ko sem gledal pobočje proti Bašci, se mi je zdelo da bi znal biti pršič. In je bil. Ker se mi je mudilo, (ob petih je že tema) sem se odločil da bom naredil samo ene par ovinkov, potem pa se vrnem nazaj gor  na Mojstrovico in po cesti nazaj do avta. Ampak, … pršič je bil takoooo dober, nobene špure še ni bilo potegnjene :D, da sem se kar naenkrat znašel pod Bašco. Sneg se je spremenil iz pršiča v beton.
Nazaj gor se mi ni dalo več rinit in tako sem začel iskat pot ki pelje proti Vavtarju. Na srečo jo poznam od lani, drugače je ne bi našel. Sploh prehod čez prvo grapo je precej hecen. Če prideš prenizko, začne kar luftat. Do druge grape je bilo smučanje bolj abdručanje po betonu in sem in tja zavoj po pršiču. Od druge grape naprej pelje lepo položen kolovoz do Vavtarja. Naklon je ravno pravi, ni treba porivat, prehitro pa tudi ne gre. No, razen na ene par odsekih :). Podlaga pa beton in polno lukenj od srnjadi, spominjala
me je na površino golf žogice.
Ko sem prišel na Vavtarja sem začel razmišljati kako priti do avta. In sem zavil pri Vavtarju namesto na Srednji Vrh proti Jeričam. Do lovske krmilnice je kolovoz še splužen, tako da je bilo treba nekajkrat sneti smuči, potem pa samo gasa po poti do Belega grabna, kjer se pot izgubi, od tam pa naravnost navzdol in prišel sem do čistilne naprave. Do avta me je čakalo še 1.5 km pešačenja. Ob 16:00 sem bil doma.

www.pzs.si/forum/viewtopic.php?t=3755

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s