6 dni v KrG: 1/6-Vršič

Zdaj sem padel tako globoko, da se grem peljat s kolesom enkrat na mesec. Torej je treba iz vsake vožnje potegniti še zgodbo. Podobno kot sem pred dvemi leti iz vsake tekme naredil še izlet.
Kaj narediti ko si v KrG s specialko za 6 dni? Greš na Vršič.
Kaj pa potem? To in še več v nadaljevanjih, tokrat pa o Vršiču v slikah.

Po dvotedenskem prisilnem počitku, tudi prej nisem bil veliko na kolesu – sem popolnoma izgubil še zadnji delček kondicije. Na Vršič sem se vlekel … začel sem, ko je Raša Sraka vodila z eno točko, na vrh pa sem prišel … prvo fotko sem naredil ob 14:27. Sploh ne upam računat. Do gor sem se komaj komaj privlekel. Na Jasni sem imel samo še dve prestave v rezervi, v glavnem sem vse peljal v prvi (34:27) edino pod Mihovim sem po ravninini prestavil tretjo, hitrosti so bile vrtoglave.
Edina pozitivna stvar je ta, da sem kar hitro prišel k sebi. Po par minutah sem bil kot rožica. To seveda ne pomeni da bi lahko še kaj odpeljal, ampak bil sem dober.

Ker internet v KrG ni delal, bom objavljal zadeve z zamikom. Pravzaprav sem v tem prvem delu tako dobro zastavil, da me je prav strah, kaj naj naložim naslednjič, da bo kolikor toliko uravnotežena nanizanka. Kdor ima fb, bo videl da je cel post prepreden z bodicami na en čebelin post. Nagradno vprašanje – najdi vse bodice. Nagrada – pat on the back. Bodica ni prava beseda, kdor najde najboljšo sopomenko, dobi nagrado :)

Špička v sedelcih oz. okolica

  

Območje nirvane:

 

Nekaj za izobrazbo, nagor grede ne morem brati, ker se mi preveč megli, na dol pa nimam časa:

   

Snega za vzorec in Špik, za tiste ki ne vejo:

    

Ajdovska deklica

Tukaj pa živi bedanc oz. Polde Bibič in njegova katrca:

  

Polde Bibič je v Kekcu nad samotnim breznom igral Bedanca. Ker je njegova maska zahtevala par ur dela, je pač nosil masko tudi ko se je s katrco odpeljal v kranjsko na pir. Kako je to zgledalo ko se ti je v ovinku nasproti pripeljal tapravi bedanc v katrci – za pripovedovat vnukom.

Vrh hudičevga žleba, eno prvih resnih alpinističnih smučanj:

 

Pogovor z alpinistom Vanjo Matijevcem: opravil si prvi smučarski spust po Hudičevem žlebu. Je šlo vse gladko?

Redkokdaj je šlo vse gladko, vedno pa sem imel srečo. Spet sem bil z Vidmarjem. Bil je maj, takrat je Hudičev žleb prijazen za plezanje. Seveda pa je v tem času po sredini tudi globoka plaznica, ki nastane zaradi številnih plazov čez zimo. Največji problem je bil, kako priti čez njo na zaplato snega, da si potem lahko ob njej speljal, pa spet čez njo … Previdno sem prečil plaznico, potem mi je že fino šlo. Takrat smo imeli smuči dolge 2,10 m. Ker je šlo kar dobro, je pogum zrasel in naslednje prečenje plaznice sem hotel opraviti kar med vožnjo. V trenutku, ko sem bil s špicami že čez, so se smučke tako upognile, da sta se odpeli obe vezi in izstrelilo me je na glavo v plaznico. Na srečo ni bila čisto ravna, malo je zavijala, in z vso močjo sem tiščal vse štiri od sebe, da bi zmanjšal hitrost drsenja. 50 m nižje sem se ustavil. Prijatelj Pučko je snemal, a je ob padcu spustil kamero in atrakcije ni posnel. Ko sem se vrnil gor po smuči, ni mogel verjeti, da bom smučal naprej. Lado za menoj je bil nekoliko previdnejši, pa tudi boljši smučar je bil in tako sva ga na nek način presmučala. Ponekod je bilo hudičevo ozko – okoli štiri metre. Smo imeli pa spet srečo z razmerami. Teden dni kasneje je plaz tam ujel skupino Škofjeločanov.

http://www.gore-ljudje.net/novosti/35465/

Za konec še zanimivost: v vodničku lahko zasledimo, da so žleb leta 1978 presmučali Vanja Matijevec, Lado Vidmar in Miha Pučko. Malo manj znano pa je, da so smučanje posneli tudi s kamero. Videoposnetki so zdaj digitalizirani in dostopni na internetnem portalu YouTube

Oblakci, stratokumulusne ovčke:

 

Okno z druge, nepusi strani

    

Možici na Šraufovi serpentini. Tukaj sta namreč šrauf in njegova soplezalka pustila avto ko sta se smrtno ponesrečila v Mojstrovki. Avto so našli šele po mescu, ker ga je zasulo.
 

Veliki dnevi:

Avgusta leta ‘62 ga je alpinistični odsek planinskega društva Ljubljana Matica, katerega član je postal dve leti prej, poslal na desetdnevni plezalni tečaj za začetnike v Vrata. Tja se je pripeljal s kolesom. Vodja tečaja, Marjan Keršič-Belač, ga je prvo jutro po pregledu udeležencev napotil domov, ker je imel na sebi le kratke hlače. Jadrno je pognal pedala do Ljubljane in se že popoldne vrnil na tečaj v popolni opravi.

Tudi tukaj že svinjajo z veterno energijo, barabe:

  

Tako se slika kolo (brez pumpe) pozicija pedal, ketna spredi na velikem, zadaj na tamalem, ozadje čimbolj zblurano, ventilčki morajo biti spodaj (my bad)

   

Prisank in nekaj podrobnosti njegove zahodne rame

       

http://www.gore-ljudje.net/novosti/7362/

Poobjava dela (str. 122-3) prispevka dr. Dušana Čopa, ki zaključuje ponatis (Založba Tuma, Ljubljana 2000) dela Imenoslovje Julijskih Alp – Dr. Henrik Tuma
…Naj tu navedem še nekaj primerov, ki ob Tumovih razlagah še zlasti izstopajo in jih je treba omeniti. O imenu Prisank je bilo sicer že veliko govora, tudi sam sem pisal o tem imenu v Planinskem vestniku in tudi drugje. Mislim pa, da je to ime treba tudi tu omeniti, ker ga Tuma pomensko vzporeja z imenom Sovna (tj. Solna) glava, kar pa ni mogoče razlagati kot “sončna” glava (ime gotovo izvira iz “sol, soli”). Starejši Kranjskogorci so še po drugi svetovni vojni govorili “prisawenk”, “prisaunk” (gora “pri soncu”). Če bi to hoteli pravilno pisati, bi morali danes pisati Prisolnik, Tuma pa piše Prisojnik. Izreka “prísaunk” (“prisavvank”) kaže na Prisolnik. Ker taka oblika ni bila nikoli v rabi in tudi ne zapisana, pišemo zdaj Prisank….
… Za temi napakami se morda skrivajo prav napačne etimologije ali nasilno vračanje imen v domnevno prvotno stanje. Na drugi strani, imamo nad Tržičem goro Kladivo, ki ji rečemo Kladu, še 20 let nazaj pa smo ji rekli Kvadu. Je pa jasno da se to napiše Kladivo (tako izraz za goro kot za orodje).
Če pa se pri imenih zaneseš na gugl, potem se v kranjski smuča po Vetrancu.

Krivi plaz, plazišča gredo ponavadi naravnost, npr. monštranca, …

  

Pa še avtoportret na najlepšem wc hodniku:

 

Advertisements

16 thoughts on “6 dni v KrG: 1/6-Vršič

  1. Priznam, nisem nič guglal o tej točki, oz. ni nič pametnega ven vrglo. Potem sem kar po spominu napisal. Zadnja knjiga o Kekcu je nad samotnim breznom, zadnji film je pa kekčeve ukane.
    Aja, zakaj je komentar o Poldetu ob teh slikah – tukaj je imel Bedanc svojo kočo.

  2. Jaz, ki lahko sodelujem, se pa samo za “pat on the back” res ne mislim trudit in povrh še izpostavljat bodic uperjenih zoper mene.
    Bom pa našla sopomenko za bodico. Samo najprej morm vedt kaj je nagrada. Ker mogoče potem ne bom hotla zmagat.
    In ne štekam fotk o nirvani. No sej še marsičesa ne, itak, sam trenutno me zanima sam to.

  3. Dve sliki? Najbrž misliš da je dvakrat ista slika ampak ni, sence padajo “malce” drugače. In potem dobiš boljšo prostorsko predstavo. Kao.

    Bom probal naslednjič pobrat kamero. Sedi na bidonu z odvitim cucljem, tako da je malo prenizko in velika verjetnost da se vse skupaj polije.

    S Pugijem sva pucala stranišča prvi dan v vojski. Je bil kar šok, ko je prišel poveljnik in s prstom potegnil za robom pisoarja :) Drugače je pa on medijska zvezda.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s