6 dni v KrG: 2/6-Mojstrana in Srednji Vrh

Vršič sem odpeljal, kaj mi še ostane s cestnim kolesom? Lahko grem na jug proti Mojstrani po kolesarski stezi. Kolesarska steza, ena redkih pri nas, je speljana po trasi nekdanje železnice. Trasa se cel čas rahlo in enakomerno spušča proti Mojstrani, tako da kolesar, ki misli da pelje po ravnem, dobi občutek da nikamor ne gre. Ko se pelje nazaj proti Kranjski.

Ker sem imel še nekaj časa, sem zavil še na Srednji Vrh, toliko da se noge spomnijo kako se trpi v klanec.

Domačija dr. Mihe Potočnika:

Košnja otave:

Belca in nad njo Jurčkova peč in vrh:

Kolesarska steza je navidez vodoravna:

Kepa:

tole stran sta presmučala moj prijatelj Tone in še en, mislim da Andrej, pa nisem čisto ziher, da je bil Andrej, pustmo stat

Nad vojašnico se vije skrivna steza za pobeg, ki gre čez to steno,

diagonalno navzgor skrita z grmovjem, če verjamete, lahko pa da sem si jaz narobe zapomnil ko sem kot pionir na eni izmed zadnjih titovih štafet obiskal to vojašnico. Deževalo je, mi smo čakali na avtobusni v Belci, edina zabava je bila ta da je jurežov mimovozečim avtomobilom nastavljal nogo – imel je gozdarske čevlje z jekleno kapico. Pred par leti se je smrtno ponesrečil z motorjem.

Utrinki:

Sončnice ob poti, za Luka:

Visoki kurji vrh:

Konjiči:

Še enkrat vkv:

Zumanje na hramce:

Mokra peč z alpinističnim imenom lucifer, prvi ledeni slap preplezan v sloveniji, pa zato ni pis of kejk:

http://www.gore-ljudje.net/novosti/275/

Deviška avantura v Martuljku
Nekako do sredine sedemdesetih let se je po ledu in snegu vzpenjalo le v gorah. Tam se sneg zaradi nihanja temperatur, sesedanja itd. počasi »predela« in se lahko spremeni v t. i. »snežni led«, ki je precej mehkejši od pravega vodnega ledu. V sedemdesetih pa je novi val plezalcev odkril krajše, a še kako strme možnosti plezanja po pravem ledu. Podali so se v zaledenele slapove. Nova zimska plezalna pogruntavščina je kmalu pljusknila tudi k nam in prvi zaledeneli slap so pri nas preplezali pozimi leta 1979. Glede na strmino slapu, ki so si ga prvi slovenski plezalci po ledenih slapovih izbrali, bi danes pomislili, da je še precej lažjih slapov, ki bi bili morda primernejši za soočanje z novim načinom plezanja. Toda Vanja Matijevec, Lado Vidmar in Blaž Oblak so posegli v srčiko in se podali naravnost v Luciferja, ledenega mogotca, ki ga lahko vsako zimo občudujete iz avtomobila malo pred Martuljkom.
Zadnji strmi del Luciferja v Martuljku
»Pravzaprav smo takrat hoteli plezati v Špiku, pa je bilo preslabo vreme. Namesto tega smo šli pogledat, kako bi se pri nas dalo plezati v ledu. Tako, bolj za trening. Sploh nismo niti pomislili, da delamo kaj posebnega oziroma da so na škotskem podobne zadeve že zdavnaj plezali. Sploh pa se nam ni sanjalo, da bo v naslednjih letih postalo plezanje po slapovih tako rekoč samostojna plezalna disciplina,« pripoveduje Vanja Matijevec. Lado Vidmar pa se spominja, da je bil trening potreben zaradi izkušenj iz Grandes Jorasses, ene izmed največjih alpskih sten, kjer so z Matijevcem, Frančkom Knezom in Jožetom Zupanom dve leti pred tem preplezali novo strmo ledeno smer, visoko kar 1100 metrov. »Takrat v Jorrassih nismo veliko vedeli o lednem plezanju in zato nam je vodni led na nekaterih mestih delal kar poštene preglavice. Zato je bilo treba najti nekaj primernega za trening čim bližje doma. Vanja se je takrat vsak vikend vozil v Kranjsko Goro, kjer je učil smučanje in vsakič gledal proti temu slapu. Skratka, šli smo v Luciferja, ker je bil najbolj na očeh.« Prvič se je vzpon kar kmalu končal. »Mislim, da sem prvi raztežaj plezal vsaj štiri ure, če ne več, še prej pa smo motovili spodaj in nismo vedeli, kako bi se lotili zadeve,« pripoveduje Matijevec. »Potem, ko smo prvič odnehali, smo naredili še začetniško napako in pustili vrv pritrjeno v slapu in ko smo se naslednjega dne vrnili, je bila vsa pod ledom in zato neuporabna. Ko smo drugič vstopili v slap, pa je šlo hitreje in smo v enem dnevu opravili ves vzpon, pa še posneli smo ga na 8 mm filmsko kamero. Takrat smo uporabljali vse, kar nam je padlo na pamet, da smo prišli čez vse strme, tudi navpične odstavke. Lado je po skoraj navpičnem ledu plezal npr. tako, da je za nekaj sekund pritisnil volnene rokavice na ledene poličke, da je volna primrznila na led in tako nekaj metrov preplezal kar brez cepinov,« se spominja Matijevec.

Soteska hladnika:

Novi most za kolesarsko stezo, dolgo časa je bila to točka, ki je spremenila mirno družinsko kolesarjenje v adrenalinski kanjoning po najbolj nevarnem zgornjesavskem ovinku; potem ko so “rido” obvozili

Potem je pa nekdo poklical na slovenske novice, so naredli štalo in stvari so se premaknile. Bom kar citiral novinarja Marka Kralja, kdo ve koliko časa bodo imeli link aktiven. Sem pa prepričan, da če bi vprašali drsc bi bil pa župan nesposoben in vsega kriv ;)

Najlepši most v Zgornjesavski dolini je že skoraj pol leta sam sebi namen. Lepo se pne čez Savo Dolinko, a tisti, ki bi ga krvavo potrebovali, torej kolesarji, si ga lahko le ogledujejo. V občini Kranjska Gora so se veselili, da bodo za občinski praznik, 7. avgusta, kolesarski most slovesno odprli, pa nič. Most, ki ga je s pomočjo evropskih sredstev zgradila Direkcija za ceste RS in zagotovo ni bil poceni, naj bi povezoval kolesarsko stezo med Kranjsko Goro in Mojstrano. Zdaj morajo kolesarji v Martuljku prečkati močno obremenjen in ozek most in se v ostrem zavoju po nevarnem, makadamskem klancu spustiti do asfaltirane kolesarske steze. Zgodilo se je že kar nekaj nesreč, še nobena hujša, hvalabogu, toda zaradi prometne obremenjenosti je nevarnost ves čas v zraku. »Trenutno je največji problem dovozna kolesarska steza do mostu, gre za nekaj deset metrov poti, občina je že priskrbela gradbena dovoljenja in zakaj dela še stojijo, ne vem. Na Direkciji za ceste RS obljubljajo, da jo bodo asfaltirali v kratkem, ampak ta v kratkem se vleče v nedogled. Občina je žal brez moči!« nam je zatrdil kranjskogorski župan Jure Žerjav. Mar na Direkciji za ceste RS čakajo na kakšno hudo nesrečo, da bodo končno le zavihali rokave? Most, kakršen koli že je, pa je le v posmeh slovenski birokraciji. Ta postaja res znamenita daleč naokoli.

Tale most smo pa računali na masivnih, enak je tudi v Podpeči pri Ljubljani, avtor legendarni dr. France Saje:

Propadajoči hotel Špik, tukaj sem jedel najboljše špikove rezine ever, no res pa je da jih nisem jedel nikjer drugje

potem sem ugotovil da to sploh ni Špik ampak počitniški dom na Srednjem Vrhu. Tukaj (v Špiku) smo peljali Juleta na rezino. Bil je že cel teden na taborjenju in jo je zmlatil v sekundi, potem pa še na čisto polizal krožnik :)
dobrodošli kekci, piše nad vrati;
zanimivo, Rožle ki je v kekčevih pripovedkah pusi in cmera je v sloveniji kar pogosto ime, Kekec, junak ki obrača bedanca, pehto in Poldeta Bibiča pa je oznaka za nevednega bedaka; ne zanimivo, žalostno

Špikova skupina:

Dve črti ki me še čakata, ena najbrž za vedno:

Vrtaški vrh in Sleme:

Tišlarica iz Srednjega vrha:

Predavanje g. Hanzeja smo nažalost zamudili, ker se jaz tako obiram s pisanjem, itak, kdo pa ma kakšno seme za zamenjat? Monsanto beware (food inc.)

Partizanska vas:

“Nacht. Regen gehen. Zwei Partizanen gehen skroz šuma. Nicht gehen sondern plazen se pažljivo und lomen keine Grancica auf den Pod. Schwaben sleden Partizanen. Schwaben haben Pesen und gute Schnellschiesgewehr. Pesen snofen auf den Pod und sleden Partizanen. Partizanen kommen do Kukuruzen. Kukuruzen gut fur schlafen und Partizanen umorni ko Majka. Partizanen malo horen okoli was desaven und dann in Kukuruzen zaschlafen. Das nicht gut fur Partizanen aber gut fur Schwaben. Kuku lele Partizanen! Schwaben kommen do Kukuruzen. Pesen divlje snofen und Schwaben gut wissen wo Partizanen in Kukuruzen schlafen. Partizanen i dalje schlafen ko Majka und ni slučajno ne hören Schwaben plazen prema njima. Odjedamput eine Kukuruzen poken unten Schwaben und Partizanen se odmah wecken. Sie zgraben Schisgewehr aber Schwaben Schnellschisgewehr viel besser. Schwaben ofen feuer direkt po Partizanen und Partizanen auch beginnen verderben neprijateljsku lebener silu i tehnička materijalna sredstava. Aber Schwaben pobeden. Partizanen oblezalen in Kukuruzen. Partizanen nicht gut. Partizanen kaput.”

koza mika in njeni mladiči

Kod in kam:

Travniki na Bašco:

Trava in samoportret:

Balvan ob cesti visi točno nad stanovanjskim blokom

Zraven pa mini plezališče in drugi najvišji vinograd na gorenjskem (that I know of) ena od smeri je zelo izvirno poimenovana peglezen.

Martin Krpan vihti lipov kij, Brdavs še malo pa boš brez glave. Freske akademskih slikarjev je bil eden redkih luksuzov v mračnih časih komunizma.

Kozel se je, ko je videl da ga hočem slikat, nalašč postavil nadvse nefotogenično, ta je najbolša, kozlič je pa itak lušten z vseh strani.

Tako da avatar ostaja, kakršen je, ukraden. Pa drugič.

Advertisements

4 thoughts on “6 dni v KrG: 2/6-Mojstrana in Srednji Vrh

  1. V bistvu je Kekec ponavadi res mišljeno slabšalno. Nikol nisem pomislila na to. Le od kje se je to razpaslo, sej Kekec je bil pa ja car.
    In še zdej ne štekam miljon istovrstnih fotk. Zihr imajo nek pomen, ki ga jaz, as usually, ne vidim, ker pri tebi ima vse vedno nek pomen.

  2. Glede na ta kaj izraz “kekec” pomeni ne more biti drugega kot slabšalni izraz :)

    Jaz imam na sumu resnični razlog miljona istih fotk – s kao 3D pogledi a) prikriva neznanje idzdelave panoram ali pa b) protestira proti poplavi istih :)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s