My precious

Bom pa še jaz eno zgodbico povedal. Bolj priznanje. Da imam, sicer na srečo nenevarno, psihološko napako.

Enkrat pozimi, potem ko sem v nulo naštudiral vse možne specialke, sem našel zapuščeno singlo. Krasno, for lick all fingers that you have :-). In potem sem jo celo zimo pucal. Zasuta je bila s podrtimi debli, da se hodit ni dalo. Tkole približno. Se je pa videl potencial. In zato sem reskiral svoj prosti čas in jo spucal. In v tem sem užival. Še bolj sem užival potem ko je bila spucana. Sej vem da je to težko razumet, ampak ko vložiš v eno stvar toliko truda in časa, jo nekako posvojiš. Pa čeprav na čisto filozofskem nivoju, brez kakršnih koli realnih pravic. Itak. In ko ti potem tako lepotico razrijejo kot, s****e… no saj veste. Ti potem ni vseeno. Če nič drugega, se ti zdi neumno, da si se tolko časa matral, da to potem ena p***čina uniči z zasukom ročke. In postaneš nekoliko posesiven do teh “svojih” potkic. In jih začneš skrivat. My precious pa to.
Potem pride na vrsto konstruiranje worst case scenarijev, ki se jim je treba seveda izognit za vsako ceno. Npr. pelješ po svoji potki popolnoma neoporečnega bajkerja. Recimo mu Tomo[1]. In mu zabičaš, zabičaš! da ne sme okol govort. Ta potem pove za potko samo (ker ne sme okol govort) svojemu najboljšemu prijatelju, recimo mu Mauro. Ta pelje eno grupo bajkerjev, med katerimi je tudi, recimo mu Jani. Pa ne okol govort jim pozabi zabičati. Ta Jani pa pozna enga bajkerja/motorista, recimo mu Iztok, ki naslednji vikend pelje po isti moji ubogi potki svojega prijatelja motorista/bajkerja. Naprej sploh ne bom razlagal, konča se pa v stilu žage4, al kaj je že, v glavni vlogi jst pa ašovčič.
Ergo, Tomotu ni za zaupat, prascu. Nikoli ne boš videl moje potkice. Mwahahahha!

1. Imena mi je naključno zgeneriral programček rnd2.4 iz baze najbolj pogostih slovenskih imen.